O vztrajanju na svojem prav, na račun lastnega napredka


Dokler VZTRAJNO PRIČAKUJEŠ določen rezpet,

razvijaš ODPOR temu, kar prihaja, kar ti je namenjeno.

Z drugimi besedami, dokler si v okviru svojih pričakovanj zavezan na željeni izid;

  • odnos, ki ga želiš,  
  • stanovanje v katerem želiš živeti,
  • službo, ki ti je namenjena,

skratka, dokler razmišljaš v okviru tebi znanih navad, vzorcev, omejitev

se upiraš dojemanju trenutnega, dejanskega stanja, v katerem si.

Če si v dreku, si priznaj, da si v dreku. Sprejmi. Čemu se upirat dejstvu.

Način, ki te je privedel v to stanje, te ne more sam po sebi izvleč.

Torej, prepoznaj način, sprejmi okoliščine. Sprejmi odgovornost, predvsem sprejmi sebe v teh okoliščinah  in od tu štartaj, a s spremenjenim načinom, odnosom, razmišljanjem, dojemanjem, čustvovanjem. Kar je pomembno je energija, ki jo nosiš, čutiš v sebi. Te podpira? Ne? Torej si točno tu, kjer moraš biti, da prepoznaš, kaj počneš v neskladju s seboj, sicer bi se počutil podprt s pričo energij, ki te obdajajo.

Kar je edino pomembno je energija, ki jo občutimo v sebi v vsakem trenutku. Če smo na kakršenkoli način vezani na izid, ki ga pričakujemo, ob tem pa v sebi čutimo jezo, zamero, užaljenost, strah, bomo v tem odnosu, domu, službi, dokler ne osvojimo lekcije, ki je potrebna, da napredujemo.

Dokler smo v odnosu, ki nas ne osrečuje, se učimo ljubezni do sebe. Odkrivajmo, kaj nas osrečuje. Kako nas lahko kdorkoli osreči, če še sami ne vemo, kaj nas pravzaprav veseli, osrečuje? Učimo se ljubeznivosti, strpne komunikacije, učimo se potrpežljivosti. Vse to bomo v novem odnosu potrebovali kot temelj, na katerem bomo gradili čustveno stabilen odnos, sicer bo nov odnos, le ponavljanje stare lekcije.

Dokler hodimo v službo, ki je dejansko ne želimo, se učimo, kako razviti več hvaležnosti in tolerance, pa strpnosti do one ‘budale’, ki je ne prenesemo in je kriva za vse, sicer, bo nas v prihodnji službi ena taka ista ‘budala’ spet pričakala. In dejstvo, da sebi ne moremo ubežat je tudi omembe vredno.

Dokler iščemo krivce za svoje težave, jih bomo našli. Ko pričnemo iskat rešitve, šele tedaj rešitvam, odpremo pot do napredka. Mi v svoji, z egom napolnjeni majhnosti, skriti za vso pamet tega sveta, ki smo jo snedli za zajtrk, točno vemo, kaj želimo. Še dobro, da Univerzum upravlja z dobrobitmi in nam da, kar potrebujemo. Zakon univerzuma pravi, dokler ne opravimo vseh izzivov na tej stopnji, ne moremo napredovati na naslednji ‘level’. Lahko se sicer do onemoglosti zaletavamo z glavo ob zid in mečemo ob tla, a univerzum pravi: to je tvoja glava, to je tvoja pot. Raje z njo misli in hodi naprej, vedno le naprej.  

Takega jezika so vajeni moji po svetovalci, ki pridejo na Posvet z modrostjo Ifa. Skozi bogato simboliko ritualov se ponovno učimo o osnovah, ki smo jih kot človeštvo pozabili. Kako se imet rad’ Kako spoštovat in negovat sebe? Kako sebi izkazat spoštovanje, priznanje? Učimo se postopkov, ki korak po korak privedejo do tega, da očistimo dragulj v vsakem izmed nas, da zasije.

Imamo pri tem izzive? Vsekakor. Največji so nerealna časovna pričakovanja. Vera v moč čarobne paličice, da lahko nekdo drug namesto tebe karkoli izboljša v tvojem življenju.  In pa globoko v nas vse zakoreninjena pasivnost, ki od nas terja soočenje, da brez lastnega truda, ni napredka.  

Imamo uspehe? Prav tako. Seštevamo minute, ko smo radostni v sebi. Ko začutimo svoje bistvo, ki nas podpira. Začutimo energijo deklice, ki se je imela rada nekoč. Začutimo izgubljeno vero vase. Iz teh drobnih minitk potrpežljivo snujemo ure. In ko tako vztrajamo leto, dve, tri je tedanja energija le še bled spomin. Slabo pozabljamo, dobro krepimo in delimo.   

Vabljen na mesečna srečanja  ali /in včlanitev v SVET USTVARJALNOSTI, kjer razstiramo svoje moči, odgovornosti in načine zaživeti sebe.