Dolgo sta že skupaj, več kot četrt stoletja. Dovolj dolgo, da lahko prepoznaš karakter in osebnost posameznega. Zakaj vztrajata v zakonu, pred začetkom obsojenim na propad. Zakaj vztrajata v zakonu, ki je prinesel več solz in trpljenja, kot radosti življenja.

Ker drugega nista znala. Ker sta to osvojila kot referenco ljubezni že v otroštvu, ko sta gledala, takrat še vsak svoje starše, kako se prepirajo in obmetavajo s psovkami. Ker sta poznala ljubezen le iz filmov.  Ker sta sama bila deležna, sproščanja čustvenih napetosti, svojih staršev, na lastni koži. In tako sta si naslikala v mislih svoje sanjske svetove varnosti in zavetja, ki prav tako niso realna referenca ljubezni.

Sta slaba človeka? Nasprotno. To se vidi po njunih otrocih, čudovitih mladih posameznikih, ki nosijo v sebi dobro obeh…bi porekli v romantični zgodbi, s srečnim konce. A če pustimo romantiko ob strani, nosita v sebi tudi vse izzive njunih staršev in da bo stvar še bolj »zanimiva« tudi, vso jezo in temo starih staršev. Če se ne bi pričelo razpletati drugače, bi bila to običajna vsakdanja zgodba, ne le naših domačih, ampak tudi »španskih« in zadnje čase menda »turških« TV domov.

Po navadi je tako, da se na dobro zlahka navadiš. Če pa ti kaj ni po všeči, pa imaš 3 možnosti.

Kritiziraš in se do nezavesti pritožuješ nad celim svetom, ki je kriv, da ti trpiš. Se sam sebi smiliš, naši južni bratje bi rekli »do boli« in obupuješ v tej zasvojenosti od samo smiljenja, alko-hola, delo-hola, tehno-hola … in kaj je še teh modernih zasvojenosti. Ali pa preprosto nekaj spremeniš.

Zakaj pravim, preprosto? Ker je rezultat, v tem primeru odvisen le od tebe. Ker si dovolj močan, da si priznaš, da bodo odslej, vse slabe, a posledično tudi vse dobre stvari, ki se ti bodo v življenju dogodile, odvisne le od tebe. In stopiš na pot. Se spotakneš in padeš. Se pobereš in vsakič si za trohico bolj zaupaš. Se bolj ceniš. Bolj razumeš to, prej tako opevano in nedosegljivo ljubezen. Rojeva se ljubezen do tistega dela tebe, ki ti pomaga vstat, ko si na tleh. In ko spet hodiš, si mu hvaležen. Med vama se vzpostavi vez. Pričenjaš ljubit sebe. In bolj ko ljubiš sebe, bolj se lahko zaneseš, da, ko boš v škripcih, imaš pri roki iskrenega prijatelja. Ob enem si opravil še z občutkom osamljenosti. Saj ni težava, če te vsi zapustijo, da le ti ne zapustiš samega sebe. Svojega notranjega glasu, nje, svoje duše. 

A povrnimo se k paru iz začetka zgodbe. Oba obkrožena s številnimi prijatelji, družinami, s podobnimi izzivi. Kaj se zgodi, če gresta vsak po svoji poti reševanja svojega življenja. Ona se poda na pot odkrivanja ljubezni znotraj sebe. Na začetku je več na tleh, kot na nogah. A počasi postaja samozavestna, zadovoljna, umirjena, nasmejana, samozadostna. Skrbno izbira sogovornike, ki jih ni strah globin duše. Pa on? On se oklepa starega. Tudi njemu ni lepo, a je strah pred neznanim, pred spremembami, pred izgubo statusa in ustvarjene slike med prijatelji, močnejši. Strah, pogledati sebi globoko v oči. Strah pred samim seboj, pred vso temo, ki je, za sedaj globoko, na varnem potlačena.  Strah pred neuspehom ali še huje, strah pred uspehom, ga hromi.

S časom pride do zanimivega preobrata. Ona, zavedajoč se sebe, skrbno izbira sogovornike in preudarno izrablja svoj čas. Zaupa sebi in se preprosto veseli življenja. Je neodvisna saj črpa iz svoje intuicije. Vsa ta dejstva prično motit njeno okolico. Vedno manj je priljubljena med nekdanjimi »prijatelji«, ker je vedno bolj samosvoja, manj odvisna, se ne pritožuje, se ne ukvarja z drugimi, ne išče izgovorov. Vedno manj je razumljena. On pa, po drugi strani deluje tako stabilen, predvidljivo zanesljiv, tako bolj znosno podoben vsem okoli sebe. Tako modro preračunljiv? In …kdo ga ne bi imel rad, ko pa je »eden izmed nas«, saj nas s svojo enakostjo ne bode in opominja. Ona je duša, on je ego, oba sta del vskega izmed nas.  

Ona je s trudom in kopanjem globoko v sebi odkrila diamant ljubezi. Odkar pozna svoj okus ljubezni, je to njen rudnik brez dna. In le, ker je ima v sebi dovolj in od nje prekipeva, jo lahko deli še med ostale.

Ljubezen je njeno gonilo napredka, njena vera v boljši jutri in njena motivacija za neumorno in nesebično dvigovanje zavesti ljudi. Ker kot pravi afriška modrost: Drugemu lahko daš le to, česar imaš sam v izobilju.

Verjame, da je le eno seme brezpogojne ljubezni, ki pade na plodna tla dovolj, da se dogodi sprememba, ki lahko spremeni tok človeške percepcije in dojemanja sveta. Če je ljubezen v nas dovolj močna, lahko kljubuje vsem strahovom. Ljubezen je brezpogojna le, če preživi, brez, da pričakuje karkoli v zameno. Naša duša nam je brezpogojno vdana. Ji bomo prisluhnili?

Izbira je naša, bomo hranili ljubezen do sebe ali strah v sebi. Sicer pa je to učenje energija BELEGA PSA na mestu, ki predstavlja moško-ženske harmonije znotraj nas. 

Se nadaljuje…

 Pridružite se nam v Svetu ustvarjalnosti: http://ustvarjalnost.si/wp-content/uploads/2018/01/mergedfile.pdf (s klikom na povezavo)

Pridružite se lahko tudi v zaprto Fb skupino Jayeola: https://www.facebook.com/groups/1659050724158177/ (s klikom na povezavo)

_______________________________________________________________________________________________________________