O depresiji

Prosim, dragi moj. Samomor ni rešitev. Ne zate, za tvojo nesmrtno dušo. Ne za tvoje otroke in njih nahrbtnike, ki jih mi dan na dan polnimo z našimi dejanji in razmišljaji. Z našimi zmagami in porazi, z našimi nepremišljeno izrečenimi besedami. Z našim ignorantskim, neukim, postavljškim ali tekmovalnim odnosom do ŽIVLJENJA. Do te največje vrednote, ki smo jo dobili v dar ob rojstvu.

Moč preživetja-RDEČA KAČA nam je dana ob rojstvu in je naša biološko genetska danost. Vsak človek preživi, odraste, s starši ali brez njih. Mi smo dobili “darilo” ob rojstvu. In to je ŽIVLJENJE. Pika. Vse ostalo je, ali podpora ali izziv, s katerim bomo to življenje preživeli. Več časa se bomo ukvarjali s krivdiranjem: Zakaj prav meni? Zakaj prav jaz?…, manj časa nam bo ostalo za odgovore: Kako lahko jaz bolje? in predvsem, za akcijo samo. Za življenje. Za v polonosti izkusit to darilo preživetja. Dokazati sebi, da je to, kar je v meni božji dar, vredno spoštovanja, odkrivanja in uporabe.

Neuporaba je zloraba. Čemu zlorabljamo svoja življenja, ko jih preživljamo v krivdiranju in pritoževanju, namesto v ustvarjanu in slavljenju vsega, kar tako in tako že smo? Rdeča kača na mestu, kjer je danes, integrira naše misli, besede in dejanja. Dragi moj, tvoj um , tvoja duša in Ori so eno in isto. Um je, le malenkost vidnejši, izraz tvoje duše. Tvoj način razumevanja, percepcije, čustvovanja, dojemanja, intuicije je most do tvoje duše. Duše, šoferja tvojega življenja, duše, ki je “to do” lista, s katero si prišel na ta svet.

A, pa te lahko jaz nagovorim? Jaz, ki ti pišem iz stika s svojo dušo, tebe, ki se sprašuješ, če jo sploh imaš, ker verjameš le, kar vidiš, kar otipaš?

Ti je kaj znana depresija? De prest, pomeni biti stisnjen. Koga smo torej stisnili in kam? Samomor ni le to, da si vzamemo življenje. Hujše je umiranje na obroke. Huje je, si to počnemo na očeh in ob “sprejemajočem opazovanju” vseh okrog nas. Zanikamo si življenje. Zanikamo slišati svoj notranji glas. Zanikamo obstoj, kaj še le nasvete in usmeritve svoje duše. Telo postavimo za kralja, glas duše potlačimo globoko.

Telo je kot avto. In potem, v prtlažnik stlačimo, v en nahrbtnik, vse naše nerešene izzive, neodgovorjena vprašanja, neizpolnjene in neoslišane želje in ga opremimo z nalepko krivde in strahu. V drugem, še večjem nahrbtniku je natlačeno vse prej našteto, le da od naše okolice, kar jaz imenujem pošiljka Egbeja iz vidnega in nevidnega sveta. In največji nahrbtnik zasedajo vsa predniška, genetska, individualna in kolektivna “sranja”. In, ko vse te nahrbtnike, naložimo na dušo, ki smo jo tako in tako že zdavnaj zaprvi globoko na dno prtljažnika, namesto, da bi jo dali za volan avtomobila, se čudimo, da smo “deprest”?

Človeško bitje je, s svojo svobodno voljo, zares unikat. Ori ima moč se z vsem soočiti in priskrbeti vse rešitve. In ob enem vse zanikati in vztrajati v trplenju. Živimo v času, kjer smo priča veličastnosti človeške inteligence, ki se postavlja nad veličino narave ob dejstvu, da zanikamo celo možnost, da bi se poučili o tem, kaj sploh je ta naš Ori, da bi raziskali svojo lastno veličino in prisluhnili odgovorom znotraj sebe.

Se nadaljuje…

 Pridružite se nam v Svetu ustvarjalnosti: http://ustvarjalnost.si/wp-content/uploads/2018/01/mergedfile.pdf (s klikom na povezavo)

Pridružite se lahko tudi v zaprto Fb skupino Jayeola: https://www.facebook.com/groups/1659050724158177/ (s klikom na povezavo)

Izberete med programi tega poletja na Griču: https://www.facebook.com/notes/natalijin-svet-ustvarjalnosti/poletje-na-gri%C4%8Du-2018/1238614869608959/ (s klikom na povezavo)

0

Your Cart