Dosti korakov je naredila v smeri izpolnitve svoje usode. Od deklice, ki ni bila svoja, ki ni živela sebe, ki ni poznala svojih danosti, potencialov, ampak le omejitve, temo, svoje sence. So bile res vse njene? Ali ni nosila v sebi le stoletja prednikov, ki so govorili skoznjo? Šlo je za razstiranje kolektivnih senc, travm, vzorcev?
A bilo je vredno, še vedno je iz dneva v dan. Sedaj sem tukaj. Svoja. Le, da sem. Da sijem. Kličem … podobno sijoči ljudje, naj sedaj obdajo mojo svetlobo. Ne, ne da zapolnijo moje življenja, to je bogato in notranje polno. A želim bližine radostnih, prebujenih ljudi, ki ne malikujejo trpljenja in praznine življenja. Ki ne izbira jo strani, saj ima ljubezen le eno stran.
So iz vrst pogumnih bojevnikov, ki se že dolgo soočajo s svojo temo in jo puščajo zavestno za seboj, ker je več ne potrebujejo. Taki bojevniki niso prazni. So bogatejši za izkušnje zmag in prežemanje srca z ljubeznijo. Srca, ki je bilo leta ali pa življenja ukleščeno. Potreben je kontrast današnejga časa med blišččem in bedo, le tako odpremo oči in okusimo razliko, kako je, ko ljubiš sebe z odprtim srcem in si le tako pripravljen ljubiti vse okrog sebe.
Taki ljudje, polni, bogati, naj zapolnijo moje življenje. Skupaj, pa vendar vsak, trdno na svojih nogah sijmo in razsvetljujmo ta svet. Vračajmo mu, kar smo prejemali ves ta čas, brez zavedanja, da ni samoumevno, ampak je dar, da živimo na planetu, edinstvenem za naše preživetje.
In zaživimo.
Boginjo sem nagovorila v Bistriškem vintgarju.