Današnja energija; RUMENA ZVEZDA 13, govori o samouresničitvi miru, harmonije, skladnosti in elegance. Pa je vse to moč doseč, ne da v sebi počistimo sence preteklosti? 

Moja draga mama bi imela danes 93 let. Le 18 napornih let, polnih trpljenja, obtožb in obupanosti nad življenjem sva doživeli skupaj. Ko je odšla, me dejansko ni zapustila. Živela je v mojih mislih, v mojih prepričanjih o sebi, v moji slabi samopodobi in me še v sanjah opominjala na vse, kar nisem bila.  Sledila so leta iskanja odgovorov na porajajoča vprašanja in ponovne izgradnje sebe.  Ko se otrok rodi iz ljubezni in zaželen, prinese na svet , kot popotnico, 100% kraljevski potencial. In šele, pod vplivom ‘kritik’ iz okolice, se ta , duhovni potencial zmanjšuje. Otroci pa, ki se kakor koli ‘zgodijo’ in so potem predmet dvomov matere: bi ga obdržala ali bi ga splavila, že na svet pridejo z deficitom tega duhovnega napredka. In, če k temu, svoj delež, pristavi še odklonilna drža ali zanikanje očeta, je, kot, da pride otrok na svet, z dvema ‘štrikoma za vratom. V tem primeru bi naj, otrok skozi življenje, z lastnim naporom volje, dosegel, da pride najprej na ‘nulto točko’ in od tam potem osebnostno raste ali pa ne. Je smiselno za to krivit starše? Nikakor. Saj so tudi oni le žrtve svojih staršev, nerešenih predniških vprašanj in vplivov časa in prostora.

V družini močno zakoreninjena, katoliško religiozna morala, je moji materi v rosni mladosti, uničila kal njene radoživosti. Bila je ob otroka, kot da, že sam ‘davek vojne’ ne bi bil dovolj. V čisto drugi zgodbi, na drugem koncu Evrope, a ob enakem času, je, prav tako zaradi ‘rigidnih  dogem tistega časa’, ostala razdedinjena še ena, čudovita mlada ženska. Ostala je sama z otrokom. Obe krivi. Obe osramočeni in obsojeni na ponižanje. Zaradi česa? Zaradi najbolj naravne in lepe ljubezni.  Moški v teh dveh zgodbah seveda so prisotni. Igrajo, celo paleto, različnih vlog. ‘A, pustmo stat’; bi porekel Iztok Mlakar. 

Ko sem se sama znašla v vlogi matere, sem, že nekaj časa, v obist raziskovala, temelje bistva tega obstoja, tukaj in sedaj. ‘Genetika’ mi ni bila ravno podporna, ‘kolektivna otopelost’ družbe, na majavih temeljih, prav tako ne. Religija? Ne več, prosim! Ostala mi je le, moja notranja, vera v dobro. In sem iskala.

Odgovore sem našla pri modrih ljudeh, ki živijo v sozvočju z Materno naravo. Ljudeh, ki komunicirajo z Luno in Soncem, z drevesi, z morjem, z goro in s pticami, … z vsemi stvaritvami narave. Moje današnje razumevanje življenja me uči, da sem za vse, kar se mi v življenju dogaja, odgovorna sama. Ni je večje sreče. Torej, tudi sama posedujem moč, da vse, kar mi ni všeč, spremenim, no ali pa vsaj popravim in izboljšam?

Iskanje odgovorov, ki so prinesla razumevanje, kaj vse se skriva, izza nasmehov mojih prednikov, na starih fotografijah, so prinesli olajšanje. Zahvaljujoč posvetitvam v Kult prednikov in Kult ženskih prednic, ki sem jih opravila v Nigeriji in pa zahvaljujoč očiščevalni moči ‘Čiščenja 7 generacij svojih prednikov’ , ki sem ga opravila, v za enkrat, edinem slovenjskem predniškem templu na Izviru gre zahvala, da lahko danes ponovno diham s polnimi pljuči. Delo s predniki je za večino tako srhljivo in nepojmljivo, da mnoge odvrne, že od tega, da bi raziskovali svoje korenine, svoje rodovno deblo.  A, po mojih izkušnjah, drugače ne gre. Razloge moramo iskati pri izvoru, pri koreninah.