Divjalo je močno neurje to noč. Ne, ni me prebudilo, že prej me je prebudilo moje lastno notranje neurje, kot posledica dogajanj minulega dne. Kot posledica izrečenih besed, ki padejo in tam obležijo, ker jim je to v naravi. Nič hudega slutečih, nedolžno izrečenih besed, ki sprožijo plaz. Plaz občutij, spominov, ran.

Ran, ki niso zaceljene. Ran, ki niso niti tvoje. Čutiš, kako padeš v bolečino svoje, že leta pokojne  matere in občutiš njeno bol. In, kot, da se ta tok nima namere ustavit, padaš v bolečino žensk s podobnimi usodami. Žensk, ki več ne živijo, a so močno prisotne.  

Nekje so včeraj pogrevali sežiganje ‘čarovnic’,… posledično podoživiš  boleče usode žensk, ki si jih odživel v mnogih ciklusih pred tem, ki ga sedaj živiš. Podoživiš bolečino najstarejše sestre, ki si je v plamenih lanskega leta, sodila sama. Nezmožnost izraziti moč njenega notranjega ognja je je prerasla meje.  

Vzporedno z dogajanjem, ki ga opisujem, ob 2h ponoči zaslišim alarm. Menda je Drava prestopila rečni breg. Te dni, močno občutim energijo naše matere Zemlje. Vez je živa. Je močna, kot še nikoli in nenehno nosi sporočila. Iz oči v oči se srečam z občutji  ženske vseh žensk, z materami univerzuma. In tukaj, presenečena, najdem mir. Celo me prežanje globok mir. To je občutek doma. Blažen občutek. Razberem Kačje sporočilo: Naj bo mir med spoloma. Naj se neha boj za prevlado in naj zavlada ravnovesje žensko-moške energije znotraj posameznika. Vrnimo moč moškemu. Vrnimo moč  ženski. Naj bosta ponovno oba enakovredna dela celote. In s temi mislimi v zaspim.

Zjutraj se zbudim iz živih sanja, ki jih želim podeliti.

Poletim. Ne, ne razprem kril, kot ptica, kar bi mi bilo logično. Ne, vidim se, kako sem ujela zadnji vagon jelenje vprege. Aha, torej Božič oz. vsaj asociacija na Natale, kar v italijanščini pomeni Božič. Razumem, da se mi razkriva pomeni imena Natalija. Seveda je ‘pojav Božička’, tako kot tudi datum, 25. december, prevzet po poganskih slavljenjih. A vse okrog ‘Božiča’, na tem mestu, ni niti pomembno . Pomemben je pomen obredij, ki simbolizira novo rojstvo, rojstvo upanja. Rojstvo samo. Otroka, novo kreacijo, ustvarjeno iz ravnovesja med temo in lučjo, med ženskim in moškim spolom. Iz ravnovesja, ne iz boja, ne iz vojne. Seveda je, za dosego ravnovesja dobljen boj, a tu gre za notranji, očiščevali boj, ki je naraven, ki je ciklično potreben in prisoten v vsakomur.

Tako doživeto še nisem sanjala. Ne, ne opazujem sebe, kako letim, s tem vprašanjem se za trenutek ukvarjam in tega se dejansko zavem. Jaz dejansko letim. Napolnjuje me občutek preživetja. Le da tokrat ne prihaja iz globin Matere Zemlje. Tokrat se mi kaže celotna mati Zemlja, po Jorubsko  Aye, od zgoraj. Iz vprege ga z lahkoto in z neverjetno hitrostjo celega obdam. A, tako torej, sedaj je na vrsti razkritje imena Jayeola, ki v Jorubščini pomeni: Živim za to, da lahko uživam v svoji kraljevskosti.  Biti kraljevski, pa v prvi vrsti pomeni preživeti.

Z mirom v srcu, z mirom povsod v sebi se spustim na jaso. Tam je drobno dekle, razpuščenih las in v beli srajčici. Samo v beli srajčici. Nedolžno in brez izkušnje drugega spola, a vendar zavedajoč se svojega spola. Predam ji vso nežnost in ves mir, ki sem ga prinesla iz tega nenavadnega, nočnega potovanja. Predam ji gotovost, da je popolna, takšna kot je,. Predam ji svoje občudovanje, spoštovanje, podporo, naklonjenost. V njej utrdim gotovost, da je ustvarjena s posebnim darom, da nadaljuje rod. Človeški rod. Ustvarjena od stvarnika vsega živega na naši Materi zemlji.  Od stvarnika mineralnega, rastlinskega in živalskega kraljestva. Od stvarnika človeškega kraljestva, ki je ustvaril njega in ustvaril njo, da bi vse v tem obstoju, imelo kontinuiteto. Da je preživetje možno.

Dekle začuti svojo krono. Počuti se kot Kraljica. Občuti sebe, svoje telo, vso svojo ženskost, glas svoje dušo in je srečna. Tako opolnomočena se odpravi naprej po jasi. S polnimi pljuči diha življenje. Čuti potrebo po samo realizirati in želi to podeliti s Kraljem. Enako močnim, čutečim, razmišljujočim bitjem drugega  spola. Z moškim. S Kraljem, ki odločno zaseda svoj prestol. Nič ne ve o njem, pa vendar jo neustavljivo vleče k njemu, odločena izpolniti svojo naravno danost.  Vleče jo popolnoma naravna in vsega neobremenjena želja po izpolnitvi.

Želite bolj zavestno skozi svoje življenje: Pokličite za individualno analizo : http://ustvarjalnost.si/analiza/

_____________________________________________________________________________________________________________