Kal ljubezni

Koliko zmot velja in je zakoreninjenih v človeku. V celem človeštvu. Le z namenom, boja za moč. Tekmovalnost, temelječa na strahu. A strah je zlo, ki je tvorba uma. Premišljeno načrtovan in ustvarjen z začetkom našega štetja časa. Prav v dobi po Kristusovi smrti, je strah doživel svoj pravi razcvet. Strašno je, kako so ubili Kristusa. Še strašnejše, kako so izkoristili njegovo čistost in moč ljubezni, da so razširili strah. Strah so simbolno pretvorili v križ in tako indoktrinirali, skozi simboliko križa v vsak dom, za vsak vrat pokristjanjenega človeštva. Pretanjena strategija.

V erah prej, so se ljudje bali za življenje, ki jim je pretilo iz narave, zaradi golega preživetja. “Beži pred levom, sicer mu boš večerja”. “Ne skači v globoko vodo, če ne znaš plavati”. “Ne izzivaj rečnih vrtincev, sicer te potegnejo vase”. Vse to je strah zaradi preživetja, temelječ na zdravi pameti. Beži pred požigalci, ki se želijo polastiti tvojega doma, pred tujimi vojskami je že strah, temelječ na moči. Bodi tiho, boga boječa, zanikaj svoje vedenje, svoje notranje moči, sicer boš gorela na grmadi. Če boš prepametna, ti bodo spraskali kožo do kosti, z živega telesa, v opomin, to pa je strah pred bolečino, pred smrtjo, ki je v naravi ni. To je produkt človeških umov, v boju za premoč. Za prevlado nad močjo ženske maternice. Nad darom svetosti, ki je bil dan ženski. In to je nekaj, kar že dve tisočletji nosimo v kosteh. Neglede na spol. Kot žrtve in žrtveniki. Kolateralna odgovornost za ‘grehe’, ki jih nismo storili, ki jih le odplačujemo. Ob dejstvu, da tudi greh ne obstaja in je tako imenovani izvirni greh le pojem, v katerega so, fino zapakirali, seme zla.

Dragi moji. Strah je zlo, ki je tvorba uma. Kot je ljubezen tvorba srca. Strah nas skrči, deprimira in depresira, medtem, ko ljubezen razširi naše moči čez vse meje. Bolj, ko te prežema ljubezen, manj je prostora za strah. To govorim iz lastne izkušnja preživetja, korak po korak sem zadnjih 30 let nadomeščala strah, z ljubeznijo do sebe.

Moji spomini na otroštvo. Konstantni prepiri: med staršema, med sestrami in brati. Razlike med sinovi in hčerami. V ozadju vzrokov za prepire so vedno bili  ‘župniki’ ali komunisti. Odnosi so temeljili na merjenju moči in ponosnem trpljenju. Konstanti prepiri otroke napolnijo s strahom. Ta se vseli se v kosti. ‘Čustvena kislina’ pa prežame kri. Poznate izraz “vroče krvi”? 

Spomini moje matere in očeta na njuno otroštvo. Vojna. Pomankanje. Dogovorjene poroke. Za rast družinskega premoženja ali za preživetje preštevilnih otrok. Merjenje moči med dedkom županom in stricem kanonikom. Pod eno streho boji med domačo in priženjeno gospodinjo. Pa med teto, gospo nuno iz Amerike in neoženjeno tetico, prav tako zavezano Bogu. Preference in zavračanje enega ali drugega spola. Prepovedane ljubezni, neuslišane, neprimerne, neizrečene. Generacije za generacijo so rojevale čustveno ranjene ženske, ki so lahko dale samo to, kar so same nosile v sebi.

Leta raziskovanj so pretekla, da sem odkrila, da sem ves ta čas iskala kal ljubezni, kal spoštovanja do svoje lastne ženskosti. Ni čudno, da me je pot pripeljala na drugi konec sveta, v civilizacije, daleč stran od pokristjanjenja. Prvič sem doživela, brez besed, la skozi pogled, dotik, objem, kaj pomeni, da ženska spoštuje sebe. Zazrta v oči ostareli Ijanifi – svečenici, ki je v sebi nosila morje ljubezni in ga prelivala vame, sem pri svojih 43 letih občutila to kal, seme ljubezni tudi v sebi. Hvaležno ga negujem, za zdravljenje sebe, svojih otrok in vseh, ki so radi v moji bližini.

Na to pot iskanja sem stopila kot 18 letna deklica. V letih, kot je sedaj moja hčera Manca je moja mama Manica, prestopila v svet prednikov. Vodila me vizija, da prekinem to ‘prekletstvo’ trpljenja, ki se je iz roda v rod  prenašalo in le stopnjevalo.

S številnimi čiščenji mi je uspelo narediti drobec, ohraniti ji kožo neranjeno. Kar je zapisano v njenih kosteh Manca občuti. Tega ji sama ne morem odvzeti. To je njena pot. To je njena usoda. Pri njenih 8. letih sem jo peljala do izvora, na ponovno rojstvo, kot razumemo iniciacijo v Ifa, energijo modrosti in skrivnosti človekove usode. Dobila je ime, usmeritev in napotke, kako lahkotneje zaživeti in v polnosti izpolniti svojo usodo.

Sami mi bo za kanček laže, ko bom spremljala njene otroke, svoje vnuke. Naredila sem, kar sem mogla, da nisem še sama, pridodala v njen predniški nahrbtnik.

In kar je to, kar sem zmogla? Stopila sem na neuhojeno pot in ukoreninjeno trpljenje in strah nadomeščam z ljubeznijo do sebe, do življenja samega. Vsak dan pričenjam s hvaležnostjo in predanostjo energijam narave. In zavračanje okolice, zavračanje številnih, ki jim ne paše moje delo, moj življenjski stil, moja osama, izgubi težo.  Bit zvest sebi je osvoboditev. Osvoboditi se strahov pa pogoj, da se v tebi trajno naseli ljubezen. In le v ljubezni je moč najt mir in harmonijo. 

NRG, Ija Jayeola