Mezopotamija je območje, kjer je bilo v 4 tisoč let pr.n.š. zaslediti prvi zapis – tablico iz Uruka, na kateri so seznami vreč z žitom, popisi glav živine – prvi primerki računovodstva in organiziranosti družbe. Razvili so piktograme, ki predstavljajo določen predmet ali bitje, s povezovanjem le teh pa so lahko izrazili cele misli. 2900 let pr.n.š. so piktograme nadomestili klinom podobni znaki, pojavi se klinopis. Pisali so z trskami v svežo glino.

Medtem, ko se je v Mezopotamiji razvijal klinopis, se v Egiptu pojavijo hieroglifi (v prevodu, pisava bogov). Očarljivo upodabljajo poenostavljene podobe ljudi, živali in rastlin. V 3. tisočletju pr.n.š. je papirus, izdelan iz vlaken Cyperos Papyros – rastline močvirnih področij, predstavljal pravo revolucijo na področju pisne podlage. Nanj so pisali s trsteno paličico, ki je imela kovano ali prerezano konico, kot črnilo pa so uporabljali sajast prah, vodo in utrjevalec -gumirabikum. Najdaljši ohranjen zvitek meri kar 40 m. Zraven papirusa so kot pisno podlago uporabljali cenejše apnenčaste kamne, keramiko in usnje.

Na drugi strani sveta so Kitajci 2 tisoč let pr.n.š. izumili pisavo –Kitajske pismenke, ki jo berejo in pišejo skoraj nespremenjeno še danes. Na prehodu v naše štete so na kitajskem iznašli papir. Klinopisi, hieroglifi in kitajske pismenke, načini pisanja zgoraj omenjenih narodov so sestavljeni iz slikovitih simbolov za posamezne pojme za kar je potrebno poznavanje velikega števila posameznih znakov.