Točka, ki jo iščemo v življenju

Moje jutranje strani se prično polniti vedno, takoj ko se zbudim, da si kreiram dan in dovolim, da Jayeola spregovori skozme.

Danes delaš na oglasu za kaligrafsko praznično ponudbo, da bom dosegla cilje in sanje in si nama zaslužila za nova okna v mali  hiški, ki jo urejama v ljubeč dom. Da bova v njej uživali in da bo gnezdo darežlji­vosti tudi za soljudi v podporo na njihovi poti od prepoznavanja do manifestacije njihovih sanj.

Moja hiška je svetilnik in vidni pokazatelj mojega napredka, uresničitve mojih sanj in joooj, je že na dlani. Sem pred žetvijo.

In sem sama, čisto sama. Prišla sem do točke, kot, ko se rodimo.

Sama. A če dobro pomislim, v točki, ko se rodimo, imamo spoj s svojo dušo. S svojim notranjim glasom. S svojo to-do listo, kot jaz rada rečem. Hvala Jayeola za to misel, ki mi jo polagaš, res je, to pa je res daleč od občutka samote, od samosti, osamljenosti.

To je točka, ki jo v življenju iščemo in ki je nihče, prav nihče ne more doseč namesto nas. In tudi prepoznati je ni moč, dokler je ponovno ne dosežeš. In to je, dragi moji, bistvo časa, ki ga živimo tukaj na zemlji.

Mnoga življenja minejo, brez da bi to točko pričeti iskat. To so za rast izgubljena žaljenja. Nekoč to točko najdemo pred smrtjo in to je dragoceno odkritje, saj s to spoznajo prihodnjič ‘štartamo’ z občutno (za čas celega življenja) druge točke spoznanja.

Če pa to točko dosežeš še prej, v dobi, ko si še aktiven, pa lahko s spoznanji doprinašaš k evoluciji zavesti soljudi, k razvoju in napredku na področjih, ki si jih že do sedaj izpopolnjeval.

Mnoge stvari se nam v življenju zgodijo prav zato, ker so del noše usode. Potrebno se je naučiti sprejet resnico svojega življenja, določenega s pred usodo, čeprav naša resničnost vedno ni, kar si želimo za žaljenje. In ravno ljubezen, služba in otroci so glavne točke naših življenjskih razočaranj ali uspehov.

Zase lahko rečem, da imam službo svojih sanj. Sem v najboljši možni izhodiščni točki ljubezni – izgradnji odnosa s samo seboj, v nenehni komunikaciji z mojo drago Jayeolo. In vem, da ko ga bova najbolj veseljačili ena z drugo, bo to v moje življenje pritegnilo partnerja, s katerim bom zaživela odnos, o katerem sanjam. Partnerski odnos poln ljubezni, v medsebojni podpori in sodelovanju, v svobodi in suverenosti vsakega posebej.   

Projekt otroci pa je za menoj in to je moj uspešno zaključen projekt. Sama sem se materinstva lotila dobesedno pro­jektno z jasnim ciljem in vizijo, ki je presegala mojo lastno izkušnjo otroštva. Pripeljala sem ju do samostojnosti, saj sta odgovorna posameznika, ki jima želim vse najbolje, ob vedenju, da nanju več nimam vpliva.

Sta vsak svoj, samostojen organizem, ki se bosta izgradila v osebnosti po zakonih njune usode in pred usode, ki sta si jo izbrala za tokratno pustolovščino na tem planetu.

Sama se približujem zaključku cikla 4 × 13 zemeljskih let. Še 6 mesecev do svojega 52 leta časa imam, da zaključim knjigo, prvo v nizu, ki bo obenem začetek moje pisateljske kariere v drugi polovici žaljenja, ki ga vse bolj trdno, odločnejše, pa dosti lahkotneje in z nasmehom živim kot darilo in čudež brez omejitev, ki bi ustavljale moj konstanten napredek, rast in razcvet sreče in zadovoljstva.

V življenju ne rabim dosti. A želim vse, kar rabim!