Strah

Avtot fotografije: Bojan Zavrnik

Draga Jayeola,

seveda ni naključje, da danes spregovoriva. Po majevskem Tzolkinu je danes, ko to pišem, energija samo obstoječega Belega maga. Moj izziv v 5 sili. Prisluhnit glasu svoje duše, da govori skozme. In tako, draga moja, izvoli, beseda je tvoja. Jaz sem srečna, ko te tako močno čutim in občutim zadovoljstvo s seboj. In znam živet v tre­nutku, se veselim vsakega novega dne, sem suverena in noro vznemirjena od navdušenja, kaj mi ima življenje še za postreč iz celega nabora želja, občutij, idej, hrepenenj, kreacij, ki sem jih do sedaj pošiljala v Univerzum.

Presrečna, da sem se leta in leta ukvarjala s svojim tokom misli in le s svojim načinom razmišljanja. Da sem leto za letom izključevala druge, kot vzroke za moje počutje. Skozi to početje sem odkrivala kaj in kdo sem, česa sem sposobna in kaj je izziv, na katerem moram še delati. Hvaležna, da me skoraj nič več ne zadrži v slabem počutju več kot je potrebno za trezen razmislek o situaciji. Prevrednotim prioritete, ovrednotim lastno vrednost in moj svet je kmalu ponovno tak, kot ga izbirama zase.

Po destletjih dela na sebi izgleda: pa saj ni bilo tako težko. Bi vse ponovila še 1x, ker je sedaj vibracija, občutenje sebe tako zadovoljujoče in tako dragoceno. A realno je bilo včasih tako težko, da je v meni leta bil boj med živeti in umreti. Sama teh energij, vibracij, ki sem jih gojila ne morem zanikati. Bile so del mene in so mi krojile moj vsakdan dolga 3 desetletja. A korak po korak sem se soočala in spreminjala vzorce. Topila sem dvome in negativna prepričanja o sebi in soljudeh. Ozaveščala travme, prepoznavala več generacij trajajoče predniške zamere, ki so nerazrešene imele tak vpliv na moje življenje, da sem videla in predvsem doživljala svoje življenje kot ujetnica v trpljenje. Ko sem skozi študij Ife spoznavala sebe še globlje in skozi Oduje odpirala vzorce, ki sem ji prinesla v Oruju s seboj v to življenje, so bili to veliki zalogaji, ki so od mene zahtevali polno angažiranost. Čas je vrednota, ki, ko jo izrabimo, je ne moremo povrnit, prevrtet nazaj. Zadovoljno lahko porečem, da je raziskovalno delo, ki se mu posvečam, dobro vnovčen čas.

Soočanje s predniškimi nerazrešenimi vibracijami je terjalo od mene veliko poguma. Ponovno odpirat mesta, ki same po sebi bolijo v spominu na otroštvo, čemu že? Ko sem bila v Nigeriji, pred ritualnim vpogle­dom v življenje svojih prednikov, sem klecnila. Edinič, od kar sem poglobljeno delala na sebi, me je bila taka groza. Odnosi v mojem otroštvu niso nekaj, kar bi želela podoživljat, sem pač nekako preživela do 38 leta sedaj pa naj ponovno odprem ta vrata?

Ja Natalija, ravno zato si prišla sem, v ta svet, zato si pritegnila pot do izvora, kjer je vsa ‘jeba’ nastala. Le moj Ori, ki želi živeti bolj kot životariti je prevagal, da sem se soočila s strahom. V Nigerijo sem potovala leta 2013 in … potem nikoli več, karkoli mi je prišlo naproti ni bilo tako ‘strašno’. Nič več nima pretiranega vpliva name. In res me od takrat ni strah ničesar. Še tri mesece po vrnitvi iz Nigerijskega duhovnega potovanja se je vršil proces. Izgledal je kot pre nameščanje mojih kosti, kar je botrovalo nočem brez spanca. Še bolj je boleč odklop Orija, ki se samodejno sproži, ko je ozaveščanje preveč aktivno. A ni težave, če se lotimo ozaveščanja na naraven način, nikoli ne odpremo vrat, ki jih ne bi bili sposobni predelat. Naša duša ve, koliko zmoremo in koliko potrebujem za napredovanje v smeri ciljev, ki smo jih prišli oddelat v tukaj in sedaj.

Smrt bližnjih v družini nikoli ni lahka izkušnja za nas, a na nivoju prednikov se s smrtjo vršijo energetske izravnave. Številna soočanja s smrtjo so mi prinesla, da na smrt gledam kot sprejemljiv del življenja. V Nigeriji, na iniciaciji v Egungune, v kult Svojih prednikov sem naredila velik korak za stik s svojim višjim jazom, s svojim Orijem, ki je moj neu­mrljivi del in ga / jo imenijem Jayeola.

Le še par let za tem je bila veličastnejša izkušnja iniciacije v kult ženskih prednic, v energije Gelede. Nisem je planirala, ne ne, po tej izkušnji nikakor, a kaj ko energije vedo, kdaj si pripravljen za naslednji korak, ki se mu ne gre izognit. Od takrat pa me ne zapusti radost do življenja, sledenje svojemu ritmu, svoji smeri na sebi edinstven, veli­časten in neponovljiv način. Bogatejša za referenco brezpogojne ljubezni, ki sem jo doživela med ritualmo in je do tlej nisem poznala.

Občudujem in se čudim lepoti tega popolno ustvarjenega Univerzuma. Ob enem pa gledam vso nera­vnovesje okrog sebe, a nima vpliva name. To neravnovesje je potrebno,  da se razkrinka diviirana človeška vrsta, ki se postavlja nad človeka, kot orožje pa tokrat najizdatneje uporablja manipulacijo s strahom. Ravno njihova ideja o razčlovečenju ljudi, degradaciji in zasužnjenju uma pa prinaša največ dramila, kar je dobro. Sama ta proces razumem kot potreben in normalen del življenja z edinim ciljem:

Da vsakega posameznega človeka privede do točke, ko prične razmišljat in se zavestno odloči. Ali klone pod lastno nemarnostjo ali pa prevzame nazaj svojo človečnost, suverenost, avtonomijo nad svojim življenjem, pravico do radostnega in zadovoljnega življenja, ki si ga sam kreira po lastnem scenariju.

Vsak ima za prehodit svojo pot. In vsak to počne na svoj način. Torej vsak izbira svobodno in kolikor mu lastno zavedanje omogoča-odgovorno.

Sama svoje prehojene poti ne jemljem kot nekaj samoumevnega. Pritegnila sem jo v svoje življenje sama, bolje rečeno prinesla sem jo kot svojo ‘to do’ listo s seboj, v obliki pred usode. Prehodila sem jo sama, odprla mi je vrata v novo življenje, v zadovoljno in v sebi mirno življenje. V življenje s smislom in edinim ciljem. Ljubiti in biti ljubljen