Črkopisi
Tisoč let pr. n. š. je prišlo do pravega pretresa. Do odkritja črkopisa. Začetniki črkopisa so bili Feničanski. Njihovi trgovci in pomorščaki so ga širili po vsem vzhodnem Sredozemlju. V 8. stoletju pr.n.š. je nastal aramejski črkopis, ki je zelo podoben feničanskemu. Ti prvi črkopisi so vsebovali le soglasnike, saj so v tistem času samoglasniki igrali malo vlogo v jeziku. V omenjenem rokopisu je napisan velik del Stare zaveze.
Stari Grki so prevzeli in priredili aramejsko pisavo tako, da so ji dodali še samoglasnike. Za pisno podlago so uporabljali papirus, voščene tablice ali cenejšo keramiko. Na voščene tablice so pisali s šilom.
Okrog 3 st. pr n.š. se na področju Rima razvije rimska abeceda, oblikuje se tako imenovani latinski črkopis. Rimljani so tako kot Grki uporabljali velike črke, imenovane RIMSKA KAPITOLA za vklesavanje v kamen, male črke pa so uporabljali na drugih pisnih podlagah.
V 2 in 3 st. n.š. prvič zasledimo omembo UNCIALE, pisave sestavljene iz velikih črk, a lepo zaobljenih in v tistem času izpisanih z gosjim peresom.
Umetnost pisanja in ILUMINACIJE, pa se ne bi tako razvila, če ne bi prišla v rabo nova pisna podlaga – pergament, narejen iz ovčje, telečje ali kozje kože. Ta je nadomestil nepraktične papirusne zvitke in tako pride do nastanka prve knjige -Rimskega kodeksa. Gosja peresa so na novi podlagi omogočala nove oblikovne razsežnosti.
Z vzpostavitvijo cesarstva Kralja Velikega je prišlo do razcveta politične in kulturne moči. Pojavila se je potreba po stilni in predvsem enotni pisavi. In prav v ta ?as sega začetek zgodbe o prečudoviti umetnosti –umetnosti lepopisja ali kaligrafije. V 9. in 10. st. je imela že vsaka opatija in samostan svoj skriptorij , kjer so menihi prepisovali, krasili in vezali manuskripte- rokopise.
Sprva so uporabljali črke iz rimskega časa: majuskulno kurzivo-UNCIALO, poluncialo, ki ima manjše in bolj okrogle črke, ter RIMSKO KAPITOLO in ANTIČNO KVADRATIKO za napise na spomenikih. 768, ko na oblast stopi Karel Veliki se iz polunciale razvije popolnoma nova pisava, Karolina. Velike črke -majuskule so bolj jasne in pravilne, male črke -minuskule pa bolj oglate in tanjše kot pri unciali. Za pisanje so se uporabljala gosja peresa, v 19.st. pa so prišla v uporabo peresa iz prožnega jekla, zlata ali platine.
V 12. st. je lepopisje iz domene duhovščine prešlo v posvetne vode. Pisarji so se organizirali v cehe. Pisali so uradne dokumente in knjige s področja filozofije, matematike, astronomije in književnosti, kasneje pa tudi kuharske in vzgojne priročnike in romane.
V 12. in 13. st. so bile ustanovljene prve posvetne univerze, v njihovi bližini pa pisarne cehov, ki so prepisovali avtorizirana besedila. V uk so jemali vajence, ki so po sedmih letih lahko prejeli naziv samostojnega pisarja. Sčasoma so pričeli uporabljati ožje in zašiljene gotske črke in s tem pridobili veliko prostora.
Medtem se je v Italiji v 14. in 15. st. pričela renesansa, ki je vplival na razvoj novih stilov pisave in sicer humanistične minuskule (tudi: rotunda, antika nova), uporabljena kot knjižna pisava za listine in pisma in humanistične kurzive-Italike, ki se od knjižne oblike razlikuje po blagi nagnjenosti črk.
Klinopis, hieroglifi in Kitajske pismenke
Mezopotamija je območje, kjer je bilo v 4 tisoč let pr.n.š. zaslediti prvi zapis – tablico iz Uruka, na kateri so seznami vreč z žitom, popisi glav živine – prvi primerki računovodstva in organiziranosti družbe. Razvili so piktograme, ki predstavljajo določen predmet ali bitje, s povezovanjem le teh pa so lahko izrazili cele misli. 2900 let pr.n.š. so piktograme nadomestili klinom podobni znaki, pojavi se klinopis. Pisali so z trskami v svežo glino.
Medtem, ko se je v Mezopotamiji razvijal klinopis, se v Egiptu pojavijo hieroglifi (v prevodu, pisava bogov). Očarljivo upodabljajo poenostavljene podobe ljudi, živali in rastlin. V 3. tisočletju pr.n.š. je papirus, izdelan iz vlaken Cyperos Papyros – rastline močvirnih področij, predstavljal pravo revolucijo na področju pisne podlage. Nanj so pisali s trsteno paličico, ki je imela kovano ali prerezano konico, kot črnilo pa so uporabljali sajast prah, vodo in utrjevalec -gumirabikum. Najdaljši ohranjen zvitek meri kar 40 m. Zraven papirusa so kot pisno podlago uporabljali cenejše apnenčaste kamne, keramiko in usnje.
Na drugi strani sveta so Kitajci 2 tisoč let pr.n.š. izumili pisavo –Kitajske pismenke, ki jo berejo in pišejo skoraj nespremenjeno še danes. Na prehodu v naše štete so na kitajskem iznašli papir. Klinopisi, hieroglifi in kitajske pismenke, načini pisanja zgoraj omenjenih narodov so sestavljeni iz slikovitih simbolov za posamezne pojme za kar je potrebno poznavanje velikega števila posameznih znakov.