Svetloba in tema sta obe stvaritvi, potrebni za rast. Z edinim dejstvom, da je, svetloba v nas in vse okrog nas, tema pa je odsotnost svetlobe.
Če se fokusiramo le na svetlobo, a prej ne počistimo teme v sebi, le brlimo.
Ko pa se soočamo z nakopičeno temo, jo korak po korak odstiramo, se prične jasniti. Na mesto, kjer smo odstranili, odpustili, opustili boleč spomin, težak občutek, travmo, globoko zakopano bolečino, ponovno posije svetloba in na to mesto se razširi ljubezen.
Ko tako odstremo dobršen del teme znotraj sebe, zasijemo. Mesto teme zapolni ljubezen. Ljubezen do sebe. Postopno postajamo ljubezen in iz nas ne more priti nič drugega, kot, kar je v nas.
Temu se reče delo na sebi. To je, kar naš lasten svet potrebuje, da zasije. Le na sebi imamo vso odgovornost, da delujemo. Sami sebi bodimo dovolj velik projekt.
Dokler delamo na drugih, kažemo na napake drugih, na temo drugih, počnemo jalovo delo, mečemo svoj čas stran. Do tedaj smo ujetniki čase, ki ni naš, smo ujetniki socialno vrinjenega časa. Prebudimo zavedanje, da drugih ne moremo spremeniti, jih popravljati, jih izboljševati. Lahko jih le s svojim sijem podpremo, do njihovega lasnega sijaja. Največ krat pa jih s svojo odsotnostjo svetlobe potegnemo še v večjo temo. In s tem tudi sebe.
Radostno dejstvo pa je, da vedno več ljudi na našem planetu sveti. O tem se govori dosti in na glas. Pritegnemo, kar nosimo v sebi. Ljudje ki svetijo, so upanje, dragocena referenca, magnet za mnoge, ki so prav tako na poti, nazaj k sebi. Je na tej poti pričakovali kako magijo, ki bo prišla od zunaj? Razen kolektivnega dviga vibracije, ki prihaja od ljudi, ki svetijo, NE. Le svetloba v nos povzroča, da je teža in gostota vibracij okrog nas manjša. Nenehno manjši pritisk teme omogoča, da se zaradi nastale lahkotnosti, naša vibracija dviga. V tem procesu ni nihče več ali manj vreden, bolj ali manj privilegiran. Vsak neposredno žanje na svojem posevku.
Vsi smo ENO, pa vendar, ko se očistim teme v sebi in sijem, se zgodi naraven proces. Sile Univerzuma, energije narave me prepoznajo, kot ‘kresničko’ in me obsijejo še z več in več tega, kar oddajam. Ustroj Univerzuma je tak, da nas vedno podpre, se vedno odzove na naše vibracije.
Na hitro izrečene besede, ki niso podprte z vero. Nikalnice. Avtomatske molitve, afirmacije, brez da smo v vibraciji besed, ki jih izgovarjamo, so neučinkovite in le prolongirajo naše trpljenje. Kontrast med svetlobo in temo je bil potreben za rast in zavesten dvig iz bolečin in trpljenja, kar nekaj dolgih tisočletij. »Pod tem evolucijskim mehanizmom se je človek razvijal, ker je s tem, da se je podvrgel trpljenju, našel potrebno moč, da bi se spremenil. Z lastno izkušnjo izboljšave pa je dojel svojo predhodno pozicijo in se osvobodil omejitev, ki jih je postavil sam sebi« , lahko preberemo v 7 prerokbi Majev.
In sedaj smo že drugo desetletje v ciklu, so kreiranja svoje stvarnosti. Po večini smo še cicibani in pionirji v tem, ker je naš fokus tako šibak. Motilce pozornosti imamo na vsakem koraku, a naš um je največji med njimi. S postopnim odmikom od zunanjih motilcev, ki v nas povzročajo stres, pričnemo postopno krepiti svoj fokus.
Z zavestnim dihanjem, z meditacijo, ob živi hrani, ki jo pripravimo in zaužijemo posvečeno, z nenehno ponavljajočimi dejavnostmi, sama priporočam kaligrafijo, meditacijo v gibanju, vse več časa zdržimo v tišini, pričnemo uživat v samoti in tako ustvarjamo pogoje, ko zaslišimo svoj notranji glas. Ta nas nenehno usmerja. Je naš vodnik proti realizaciji naše najboljše usode. Ta proces, merjen v letih, desetletjih privede do harmonije med našim notranjim in zunanjim bistvom. Poenoti sliko o sebi. In prav ta harmonija, to poenotenje povzroči ključni preobrat v nas.
Od tega, koliko svojega časa smo že potrošili v služenju sistemom vseh vrst je odvisno, koliko usode, ki smo jo prišli opravit, smo ozavestili in koliko je bomo, ob vrnitvi v svoj izvor, prenesli s seboj, za kak drugi izlet, ne ta planet.
Kakorkoli že razumemo te stvari, prehod tako velikega cikla, kot je 5.200 let se ne zgodi v trenutku. Mislim na mejnik 21. 12. 2012, ki so ga omenjali Maji v svojih koledarjih.
Peščica ljudi se je, temu preobratu v zgodovini, zavestno posvečala 13 let prej in se sedaj že uri v zavestnem so kreiranju svoje stvarnosti. Dosti je takih, ki je “kupilo” Hollywoodsko različico širjenja strahu o koncu sveta, v povezavi s tem datumom. Dejstvo pa je, da je le konec velikega cikla trpljenja, pa kljub temu, da je trpljenje nekaj, kar nam je težko, se ga oprijemamo, ker se zdi negotovost opuščanja znanega prav tak ali pa še večji izziv.
Velika večina pa nima ravno predstave o tem. In vse to je povsem naravno, kot je naravna raznolikost in bogastvo življenja, ki nas obdaja.
Več o uporabi majevskega koledarja: http://ustvarjalnost.si/majevski-koledar/
Več o vikend delavnici CIKLIH ČASA: http://ustvarjalnost.si/majevski-koledar/13-urna-delavnica-o-ciklusih-casa/
Kot smo mi sami, le neznaten delček Univerzuma, smo ob enem nepogrešljivi za doživljanje čiste radosti v trenutku in v svojem Univerzumu.