Moje korenine, moj izvor

Zakaj bi kdo želel kopati po svoji preteklosti in raziskovati korenine, svoj izvor? Ker lahko povem da projekt Moje korenine, moj izvor prinaša odgovore na številna vprašanja o nas samih.

“Če že ne vemo kdo smo, spoznajmo vsaj, od kod prihajamo. ” pravi starodavna afriška modrost iz knjige; Pot do izvora. Več o knjigi najdete na http://ustvarjalnost.si/pot-izvora-2/.

In če vas nič drugega ne pripravi v projekt Moje korenine, moj izvor, vas bo prav gotovo argument, ki je prepričal mnoge, v času načrtovanja družine. In to je otrok. Ko postaneš starš, pogledaš na življenje še z druge plati. Kaj predamo našim otrokom, je naša odgovornost. In, … da ne bo beseda odgovornost pretežka, lahko porečemo tako. Kar predamo našim zanamcem je v naših rokah.

Če že ne premoremo toliko samospoštovanja, da bi to počeli zaradi sebe, spoznavajmo kdo smo za in zaradi svojih zanamcev. Kako bomo lahko dobra opora svojim otrokom, če smo sami negotovi? Kako bomo učitelji otrokom, če še sami nimamo odgovorov na ključna vprašanja? Kaj sporočamo svojim otrokom, če kot starši samih sebe ne spoštujemo, nismo ponosni nase, na svoje dosežke. Kak karakter bodo razvili naši otroci, če se mi nikoli ne smejimo? Če v vsakem izzivu vidimo problem? Kako bo naš otrok razvil samozavest, če ga nenehno opozarjamo le na napake in nevarnosti in ga ali zmerjamo ali zavijamo v vato. Kako bo prepoznal svoje potenciale, če nima priložnosti za lastno izkušnjo, ker vse postorimo, premislimo, odločimo, občutimo namesto njega? In, ali se s tem ne postavljamo v vlogo nekoga, ki zna to odlično zanje, a ne zna zase?

“Kvaliteta sadežev drevesa je odvisna od njegovih korenin.” Ta modrost me navaja, da iščem notranje odgovore skozi raziskovanje svojih korenin. In tako bolje razumem od kod moje sanje in vizije, od kot neustavljiva hotenja in notranji porivi. Spoznavam, od kod upori, lenoba, strah in zmeda, ki so prav tako prisotni in mi otežujejo pot.

Trenutek sreče je popoln, ko opazujem svoje otroke, pri katerih ni opazen ponavljajoč vzorec, ki je leta omejeval mene, mojo mamo in očeta in njune starše pa stal življenja.

Zase lahko trdim, da se skozi dolgoletno, vztrajno raziskovanje, sedaj, za kanček bolje poznam. Imam za kanček več čustvene stabilnosti, zadovoljstva, harmonije in samospoštovanja, kot preden sem stopila na to pot. Odgovore dobivam na številne načine:

  • Pričela sem s tehnikami soočanja s predniškimi vzorci in travmami in odpuščanja, predvsem sebi
  • V času študija antropozofije je bila ključna Biografija- študij  7. letnih  življenjskih ciklusov
  • Študij Ifa-modrost in Oriš-energij narave je
  • skozi številne divinacije-vpoglede v svojo usodo
  • iniciacije-priložnosti za rojstvo na novo.

Dedka, Alojza Mirta je ban imenoval za župana Senovega leta 1930. Ko je leta 1942 umrl je zapustil bogato kmetijo. Babica Frančiška je med in po vojni sama gospodarila še nadaljnjih 36 let. Kot otrok sem občudovala, za tisti čas »bogato« hiško, ki se je košatila na razglednici Senovega. Največja bela pika na vrhu Senovskega hriba nad rudniki. Tu je bilo položeno seme, želja po hiški na griču.

Še en dedek Maksimiljan Resnik pa je bil doma v dolini Anže pod Rajhnburgom. Ko je leta 1929 umrl, je babica Frančiška ostala sama s sedmimi otroki, najmlajša Pepka je imela šele 5 let. In, ko jih je dopolnila 18, jim je leta 1942 umrla še mati, naša babica.  V Anžah stare, lesene hiške ni več, zato pa je sin Anže živi spomin na moje korenine.

Menda ti take zgodbice pustijo nek pečat in ti nakažejo smer. Dolga leta je v meni tlela želja, da bi tudi najini otroci odraščali z naravo. Ko sem tak košček pod soncem, po letih iskanja odkrila, sem vedela, da je to to. Tako smo leta 2007 postali malo “posestniki” na Griču, koščku zemlje nad Ptujem, ki je čez 2 leti postal tudi sedež društva Čar Griča.

In kaj porečete na srečno  »naključje«, da je v notarskem zapisu vpisana pod zap. št.  777/7 ?

Da bo sreča tega dne popolna, nas le par ur za tem razveseli še novica, da je Albinov prvorojenec Horst Stubenvoll končno odkril svoje korenine. Tako sem spoznala brata, ki je dotlej 64 let živel na Dunaju z materjo  Stefanie in pozneje s svojo družino. Erika Stubenvoll, njegova žena, je bila kar 25 let podpredsednica Dunajskega parlamenta.

Ha, ha, ha, in verjamete lahko, da je bila številčna delegacija velikih in malih Resnikov iz Ptuja na Dunajskih dvorih sprejeta z vsemi »državniškimi« častmi. Tak sprejem je na Dunaju doživel le še Martin Krpan z Vrha.

In naj sedaj podelim še “naključja”, ki nazorno pojasnjujejo, kaj imamo od tega, če kdaj malo pokopljemo po svojih koreninah.

Naključij seveda ni, vse je samo stvar prepoznavanja redosleda dogodkov skozi čas. Ker pa smo ljudje preveč samovšečni, žal ne iščemo vzrokov za naše poti ( slabe in dobre) pri sebi  (kar vključuje tudi naše prednike). In ker smo preveč neučakani in premalo vztrajni, želimo, da se nam vse želje izpolnijo zdaj, v tem trenutku. Zato dostikrat izpustimo priložnosti, spregledamo pomen prehojene poti in jo…malo pred ciljem opustimo. V tej zgodbi so glavne igralke ženske prednice, v jorubskem jeziku jih imenujejo Gelede.

Pepko, Albinova najljubša sestrica iz Sevnice in Stefanie, njegova prva ljubezen, ki je bila ob njem na Dunaju, ko je izvedel, da mu je umrla mama. Ti dami sta odšli v svet prednikov v istem februarja, v začetku leta 2015, ena v nedeljo, druga pa čez 4 dni, v četrtek. In ko se je čez pol leta poslovila še zadnja Albinova sestra Fani, so imeli tam, v svetu prednikov spoznavni večer. Moja mama Manica Resnik, rojena Mirt je nanje čakala 27 let. In menda so na zborovanju podpisali neko mirovniško odvezo ali pa listino sprave. Kdo bi vedel.

Vem samo, da se mi je kmalu po tem, po letih in letih, ko se ni nič, nikamor premaknilo, vse pričelo razpletat. Na sodišču so se zaključile vse družinske pravde, Grič je po letih čakanja pridobil gradbeno dovoljenje, uspelo mi je najt novega lastnika za podedovan del hiše mojih staršev in po 2 x 7 letih, se mi je končno odprlo tudi na moji poslovni poti.

Po dolgih, večkrat težkih in negotovih, ob enem pa prepotrebnih letih za zorenje, sem osvobojena materialnih in čustvenih spon preteklosti pripravljena na nove izzive.  Juhej.

PRILOGA:

Delavska politika (12.07.1930, volume 5, issue 57)
Source: Delavska politika
Provider: Narodna in univerzitetna knjižnica

Senovo. Dne 2. julija  1930 je banska uprava odstavila 12 odbornikov in župana. Razrešeni so bili svojih dolžnosti dr. Benedičič Fran, Baraga Ivan, Rihter Jože, Senica Jos., Kadivnik Jos., Brilej Miha, župan Jos. Škoberne, Franc Škoberne, Anton Škoberne, Grilc Karl, Kranjc Jos., Frlin Franc in Abram Franc. Ostali so pa naslednji stari odborniki: Petretič Ludvik (zastopnik delavstva), Sadar Anton, Kovačič Peter in Bitanc Leopold.

Obenem je ban imenoval nove člane občinske uprave: Mirt Alojz (župan), Kodelja Alfonz, Gajšek Stanko (učitelj), Sinkovič Maks, Zupančič Albin, Šerbec Ivan, Resnik, Romih in Fabjančič. Občinska uprava je zmanjšana od 17 na 13 odbor.

Nasledujoči upravi želimo mnogo sreče in uspeha, saj ne bode imela zavidanja vrednega dela pri urejevanju občinskega gospodarstva. Čeprav razrešeni svojih dolžnosti istočasno z bivšim županom, ki se nahaja v preiskovalnem zaporu, ne bo mogel navedenim občinskim odbornikom nihče očitati, da niso storili svoje dolžnosti in s svojim nastopom utrli poti novemu plodonosnejšemu občinskemu gospodarstvu, najsi jih je to tudi stalo njihove mandate.