3. januarja 2009, sem se prvič podala na svojo pot do izvora, v Brazilijo, nevede, kaj me čaka. Z veliko vprašanji in neustavljivo željo, da najdem odgovore, kaj vse se skriva izza očem vidnega. Da najdem svoje bistvo. Ker sem čutila, da bistva Natalije ni. Bile so vloge, obveznosti, forme, a mene ni bilo v vsem tem. 

Rdeča nit mojega  življenje je iskanje odgovorov na vprašanja o osmišljenju obstoja tukaj in sedaj. Če izhajam iz teorije, da si sami izberemo starše, sem svoje izbrala, ko se jim je življenje že dogodilo. Bila sem 5 otrok in tako sta oba kmalu odšla v svet prednikov, moji stari starši celo dosti preden sem se sama rodila. In mnoge dragocene odgovore na moja vprašanja odnesli s seboj.

Takrat, pred tremi desetletji sem pričela odgovore iskat v psihologiji in astrologiji. 10 let prakticira jogo, poslušala predavati čudovite ljudi, Svamija, Sai Babo. V toku študija Waldorfske pedagogike sem preštudirala staro in novo zavezo biblije, se 4 leta prebijala skozi delo Rudolfa Štajnerjeva: Kako doseči spoznanja višjih svetov in ob vsem tem pridno prakticirala vaje iz kaligrafije – lepopisja in si s tem umirjala svoj nemirni um. Duha pa ne. Duh je, po vsem tem, še vedno bil nemiren in nepotešen. A, kdor trka, se mu vrata odpro.

In … tako je tudi mene pot privedla do Afriškega, natančneje Jorubskega izročila. Jorube so 25 milijonski narod iz Nigerije, ki  živijo v stiku z naravo, čutijo energijo narave in jo imenujejo  ORIŠE. Oriše so vse, kar nas obdaja. Voda, ki jo pijemo, zrak, ki ga dihamo, so luna in sonce, pa zvezde in nebesni planeti. So zelene rastline in živali, ki nas hranijo in človek, ki ob zaključku svojega cikla nahrani zemljo. Človek, večplastno bitje, lovec, strateg, ljubimec, kovač, mislec, kralj, berač.  Edino bitje, ki je ustvarjeno tako, da je sposobno v sebi združevati vse elemente narave in jih uporabiti po potrebi, ob priložnosti. A pa to še počnemo? A pa se te svoje večplastne veličine zavedamo?

Ob poslušanju nekaj svojih prvih modrosti o energijah narave, ORIŠAH, sem imela občutek, kot da sem prišla domov, kot da sem se vrnila k svojim koreninam. Sledila so leta predavanj, ritualov povezovanja moje duše s telesom, poglobljenega študija. Spremembe navad, karakterja, odnosa do sebe so se dogajale zlagoma.

Januarja 2015 sem zaključila študij Ife, kot študentka 4 študijske skupine, ki je šolanje pričela pod mentorstvom predavatelja, prof. Sikiru Salami PH.D. – Baba Kinga.  S tem pa se moja pot ponotranjenja te neskončne zakladnice znanja šele začenja.

Če želite izvedeti več o tej zakladnici modrosi, vas vabim, da se pridružite programu POT DO IZVORA, ki se bo 1x mesečno, in sicer; zadnji torek v mesecu odvijal preko aplikacije Zoom. In ko bo možno v živo na Griču.

Program najdete na povezavi.


Na fotografiji leta 2009, po moji prvi iniciaciji v Ifa. Orišo, ki je varuhinja modrosti in skrivnosti človekove usode. Posneto v  Sao Paulo v Braziliji, v Centro Cultural Oduduwa skupaj z mentorjem prof. Sikiru Salami PH.D. – Baba Kingom.

Iniciacija v Ifa pomeni novo rojstvo. S tem poglobljenim delom na Oruju, bistvu posameznika, na telesu posameznika,  na njegovi duši, obnovijo povezavo z esenco, z našim izvorom. Ponovno občutiš, enostavno se ti zbudi vedenje, s katerim namenom si prišel na ta svet. Občutiš svojo polno moč, svoj sijaj. Ritual je opravil Babalawo Awodiran. Razkril je mojo življenjsko usodo. Dobila sem svoje ime, ki ga v jorubski tradiciji z divinacijo dobi otrok ob rojstvu in je staršem, kot navigacija za poznavanje in usmerjanje novorojenega otroka. Prejela bom tabuje, ki razkrijejo ‘duhovno alergijo’ preteklih življenj in predniške vzorce, da se bom lahko, z mnogo discipline, v tem življenju, izognila ponavljanju napak.  

Nekaj v meni je po letih iskanja, zavibriralo v sozvočju. Notranji jezik Jorub, 25 mil. naroda iz Nigerije, me je v trenutku prevzel. Prevzeli so me preprosto z naravno, iskreno, ‘nenarejeno’ držo. Z radostjo v očeh. Prevzel me je občutek sprejetosti in njihova pomirjenosti z življenjem. Pripotovala sem s skupino iskalcev življenjske radosti in notranjega miru. Prišli smo iz sveta ‘privilegiranih belokožcev’, kjer se imamo za toliko več, da ljudi še vedno vrednotimo po rasi, narodnosti, spolu, imetju, slavi…

Na fotografiji leta 2009, prvi dan po iniciaciji v Ifa, po ponovnem rojstvu. Temu primerno obe, po otroško razposajeni. Posneto v  Sao Paulo v Braziliji, v Centro Cultural Oduduwa.

Si zamislite, da potuješ iz Evrope na Ameriško celino, da se tam srečaš z Afričani, od katerih se želiš nekaj naučit o življenju? Večina, verjamem, da ne. Vsaj po mojih izkušnjah, ki jih imam z izvajanjem programov po vsej Sloveniji. Ko se pripeljem iz Ptuja izvest tečaj kaligrafije v Novo mesto, pa je za one iz Brežic lokacija že preveč oddaljena? Ali obratno, ni pomembno. Gre za 50 km, ki smo jim dovolili, da nas odtegnejo od izpolnitve želje po znanju. Hmmm… pa ima vsaka hiša najmanj 1 avto, imamo asfaltirane ceste, ne, imamo celo avtoceste. Gre za naš reven občutek za hvaležnost in nizko zavedanje sveta okrog sebe.

To nas zadržuje v nezadovoljstvu. To si počnemo na vsakem koraku. Ne dovolimo si, da bi nas prevzela in vodila empatija. 

No in da se povrnem na začetek zgodbe. Prav način, kako so nas sprejeli, čisto prvi trenutki srečanja, so me za vedno ‘prepričali’. Po dolgih urah potovanja smo uzrli vhod v tempelj, ki bo naš dom naslednjih 10 do 14 dni. Ne, nismo videli zaprtih vrat. Na vhodu so nas pričakali Vsi. Baba King in vsi svečeniki in svečenice, med njimi častitljive starosti, 98 let. Zbrali so se vsi do zadnjega, kuharice in vso osebje templja, vsi Brazilski obiskovalci. Nihče ni želel zamuditi priložnosti, da izkaže dobrodošlico gostom. Pričakali so nas s  pesmijo in plesom ob spremljavi afriškega bobna. Eden bobnar je dovolj, da napolni vso ulico s prekipevajočim radostnim smehom. Prevzel nas je nalezljiv, univerzalni jezik ljubezni. Veliko objemov teles in duš. Ves čas je bila v meni prisotna prežetost z zavedanjem o večplastnosti človeškega bitja. Tak je torej občutek, ko prispeš domov. Še dostikrat sem se vračala, a toplina in radost, ob snidenju, so vedno neprecenljivi.

V mojem zapisku izpred 10 let na današnji dan najdem: Pripravi se na iniciacijo v Ifa. Zapiši, kaj želiš v svojem novem življenju. Si pred korakom, da se, pri 39 letih, na novo rodiš. In sem zapisala, dobesedno: Želim spoznati svoje bistvo in ga realizirat.  

Že od rojstva svoje hčere redno pišem. Ne le lepo s peresom in tušem, za kar čutim, da mi umirja um, ki želi biti absolutni gospodar. Zapisujem tudi notranje scenarije, ki se mi konstantno vrtijo in s tem svoji duši dopuščam prosto pot, da se izrazi. Sedaj vem, da sem s tem, ko sem čas posvečala jutranjim stranem, dejansko svoji duši puščala, da je lahko opravljala svojo nalogo.

Razvili smo uravnoteženo sodelovanje. Duša, kot vodič, naša navigacija. Um in razim, kot koordinator, motivator, vodja procesa. Telo z usklajenimi rokami in nogami pa izvršilni organ, odgovorni za akcijo, Tako družno udejanjamo, kar nam je storiti.

A do tega zavedanja je bilo potrebno priti. Sama sem neizmerno hvaležna sebi za pogum, da sem stopila na pot, nazaj k sebi. Ni zmeraj lahka, iz razloga, ker nam je neznana. Če bi vedeli, kaj skrivamo v sebi, bi se z večjim žarom in več odločnosti lotili odkrivanja.